Biografija

Moja osebnost, se je v prvi fazi gradila in napajala z življenjem v Banja Luki, prelepem mestu, ki ga velika, čista temno zelena reka deli na dvoje. Banja Luka, kjer sem se rodila, je takrat pripadala republiki Bosni in Hercegovini, ta pa je bila sestavni del skupne države Jugoslavije.
Rojena sem v družini Bukić, očetu in mami, ki sta me ljubila, še preden sem prišla na svet.

Moja širša družina je – tako kot moji straši – živela na velikanskem posestvu v očetovi družinski hiši.
Moj oče, profesor književnosti, je nedvomno kriv za to, da sem se tisti hip, ko sem znala brati, zaljubila v knjige. Od otroških pravljic različnih narodov, ki sem jih kar požirala, sem se že v drugem razredu osnovne šole preusmerila na antične; Homerja sem brala že v tretjem razredu, v četrtem pa, naskrivaj seveda in z lučko pod pregrinjalom, Tolstoja, Dostojevskega, skratka, do konca osnovne šole so že vsi klasiki iz očetove knjižnice postali moji najboljši prijatelji.
Sorodno dušo sem našla v dekletu, ki je bilo dve leti starejše. Z Jadranko sva  bili neločljivi. Najraje sem imela poletja, najine odeje na travnikih na obrežju Vrbasa. Vsak dan je vsaka od naju napisala zgodbo, po kosilu pa sva se sešli in druga drugi prebrali napisano.

 

Ko sem namesto študija literature v Zagrebu, prišla na fakulteto ekonomije v Ljubljano, so ostali vsi v šoku. Zaželela sem si novi svet, nov jezik in popolnoma drugačno okolje. Slovenija je s svojo lepoto in neokrnjeno naravo bila točno to o čemer sem sanjala. Vseeno mi pa knjige niso ušle, saj sem se skozi njih učila in bogatela slovenski jezik z vso slovensko literaturo. Tavčar in Kranjc, Mihelič in še mnogi drugi so mi pomagali osvojiti slovenski jezik na najlepši način skozi branje knjig. Na leto sem prebrala trideset slovenskih knjig.

 

Na fakulteti sem srečala moškega svojih sanj s katerim sem se poročila in ob dveh otrocih, ki sva si ju želela in ljubila, zgradila izjemno kvaliteten odnos.

 

Moj prvi roman je bil izdan v Ljubljani leta 1992, z naslovom Za ovinkom zakona. Bil je moj prvenec, ki me je rodil kot priznano pisateljico. Usoda me je vrnila na pot s katere sem naredila ovinek.
Obdobje selitve moje družine na Nizozemsko,  je sovpadalo z razpadom skupne države Jugoslavije, ki je Banja Luko iztrgalo iz naročja Bosne. To je bila krvava zgodba, ki sem jo opisala v romanu Bog ima živce, izdanem leta 1996 v Ljubljani.
Pred petimi leti je umrla moja mlajša sestra za rakom na pankreasu.

Vse leto poprej so jo namreč zdravili zaradi depresije. Seveda sem takoj odpotovala in jo držala za roko, ko je čakala na smrt. Bolniško posteljo si je dala prinesti v dnevno sobo, prosila me je, da sem ji kuhala . Beg sem ponovno poiskala v ustvarjanju. Nastal je roman Tašča, ki sem ga izdala leta 2007.

Roman Na Hrbtu Črnega Žrebca je nastal kmalu po tem, saj sem sprejela izziv da lahko napišem tudi erotični roman, ki je dvignil veliko prahu. Istega leta sem postala tudi srečna babica moji prvi vnukinji Desiree.

Letos 2011, so se zvrstili trije pomembni dogodki; februarja se je dostojanstveno in tiho poslovil moj ljubljeni oče od tega življenja, nato se je na njegov rojstni dan meseca maja rodila moja druga vnukinja Morgan Amber, in izid romana Kronika Napovedane Ljubezni.

 

Vzrok za moje pisanje ni motiviran z nikakršnim drugim motivom kot zgolj s preprosto resnico, da živim le, ko pišem. Paradoks je v tem, da v realnem življenju ni večjega sleparja, ki bi znal tako lahkotno, z nasmehom , ki prepriča tudi mene samo, spretno potisniti vso bolečino v najbolj nedosegljive kotičke temne jame, ki ji pravimo – duša. Neka velika sila, najmočnejša, edina, ki mi vlada in me nadvlada, me kot perešček potegne s svojo nevidno Roko in me posadi za pisalni stroj oz. računalnik. Takrat nimam izbire, ne pusti mi niti milimetra za umik: Dokler se do zadnje solze ne izjokam, ne neham.

 

Moja usoda je – izpovedovati.

Azra Širovnik